Pogovor z udeleženci zavzetja skladišča na Šentviški Gori (1991)

Po več kot treh desetletjih so se pričevalci dogodkov na Šentviški Gori iz časa vojne za Slovenijo znova zbrali in spregovorili o dogajanju povezanem z zavzetjem skladišča JLA Večkrat so poudarili, da so imeli dolga leta občutek, kot da se o tem ne sme govoriti. V knjigah in zapisih, kjer je dogajanje na Šentviški Gori  omenjeno, so podatki velikokrat nepopolni ali netočni. Iz pripovedi sodelujočih pa izhaja, da je bilo pri zavzetju skladišča odločilno tudi delo takratne milice, lovcev in civilnega prebivalstva, kar je bilo doslej večinoma izpuščeno iz uradnih opisov.

Razgovor o zavzetju skladišča orožja JLA na Šentviški Gori je pripravil in vodil Silvo Hrovat ob soglasju OZ VVS Gornje Posočje. Potekal je 14. oktobra 2025 v prostorih Obrtno-gospodarske zbornice Tolmin.

Udeleženci razgovora so poudarili, da je bilo v tistem času bistveno zaupanje med pripadniki Teritorialne obrambe, Milice in prebivalci Šentviške planote. Prav ta povezanost je omogočila, da je bilo skladišče zavzeto mirno, brez streljanja in brez posledic za ljudi ali okolje.

Skladišče JLA je bilo zgrajeno leta 1988 inje hranilo več sto ton streliva in eksploziva, namenjenega 345. planinski brigadi JLA,  62. grafičnemu bataljonu JLA, korpusni zalogi JLA in 63. Obm ŠTO Tolmin. Odgovornost tistih, ki so sodelovali pri zavzetju skladišča, je bila velika, saj bi vsak napačen korak  lahko pomenil katastrofo.

Karlo Laharnar, sicer domačin se je spominjal: »Ko smo prišli na Pečine, je bilo jasno, da gre zares. Strah je bil prisoten, toda odločnost je bila močnejša. Večina nas je slutila, da bo verjetno potrebno izvesti zavzetje skladišča orožja JLA na Šentviški gori«.

Prve dni je bila mobilizacija pripadnikov TO počasna, saj so bile enote le delno popolnjene, hkrati pa so se na tem območju zbirali tudi rezervisti JLA, kar je povzročalo zmedo. Poleg tega je prišlo do šuma v komunikaciji in poznega sprejetja ukaza za zajetje poveljnika 345. planinskega bataljona JLA, majorja Nikolaša, ki se je medtem uspel umakniti proti Tolminu. Ta zaplet je bil po mnenju sodelujočih posledica nepopolne mobilizacije in nezadostnega obveščanja med TO in Milico.

Postaja milice Tolmin je imela pomembno vlogo pri zavarovanju območja, usmerjanju prometa in nadzoru dostopov do planote. Njihovo sodelovanje z enotami TO in domačini je bilo ključno pri preprečevanju morebitnih incidentov.

Po prihodu stotnika TO Angela Laharnarja, ki je dobro poznal teren, so bile enote razporejene učinkoviteje, vzpostavljene so bile stalne zveze in nadzorni položaji. Civilne strukture (krajevna skupnost, lovci in krajani)so prevzele naloge opazovanja, povezovanja in logistične podpore.

Major Vito Berginc, poveljnik 63. Obm ŠTO Tolmin, je zadolžil stotnika 1. razreda Vilija Šafhalterja in stotnika 1. razreda Darka Mavriča, da vzpostavita stik s pripadniki  JLA in pripravita pogajanja o predaji skladišča.
Na Mostu na Soči smo se dogovorili o načinu predaje stražnice in skladišča, vendar poveljnik stražnice JLA poročnik Ahmija sprva na predajo ni pristal. Po več pogovorih in tehtanju okoliščin je dogovor na koncu vendarle potrdil.

Stotnik 1. razreda Silvo Hrovat se zavzetja skladišča spominja:

»Ko smo prispeli do stražnice, je bila napetost izjemna. Zaradi razmer sem se odločil osebno vstopiti v objekt, da bi preveril položaj in dokončno uskladil dogovor. V trenutku se je izkazalo, da položaj zahteva mirno, a odločno ravnanje. Poveljniku sem ponovil pogoje, o katerih smo se dogovorili na Mostu na Soči, in ta je nato ravnal v skladu z dogovorom. Stražnica je bila predana brez streljanja in brez žrtev.«

Dogodek se je končal brez nasilja, čeprav so bili trenutki zelo napeti. Poveljnik stražnice je bil zaradi pritiska in negotovosti v nekem trenutku tik pred tem, da bi storil samomor, vendar je bil s pravočasnim posredovanjem in mirnim pristopom zadržan in pomirjen.
V tistih trenutkih se je pokazala zrelost in preudarnost vseh prisotnih, ki so znali ohraniti mirno glavo in preprečiti tragedijo.

Po uspešno izvedenem prevzemu je sledilo zavarovanje skladišča in okolice. Lovci in domačini so vzpostavili opazovalne točke, enote TO pa so bivale v šotorišču v bližini. Spomin na eksplozijo skladišča v Črnem vrhu nad Idrijo, le dan pozneje, je bil vsem jasen opomin, kaj se lahko zgodi, ob neustreznem postopanju vseh upletenih..

Orožje in materialno-tehnična sredstva so bila kasneje prepeljana na varne lokacije, v nekaj konvojih po 10 kmionov, pa tudi naprej proti Hrvaški. Vse  v skladu z odločitvami Sekretariata za ljudsko obrambo Republike Slovenije.

Ob koncu pogovora so veterani poudarili, da je bil uspeh rezultat zaupanja, odgovornosti in sodelovanja med ljudmi, ki so se takrat znašli pred zahtevno nalogo.
»Odločitve niso temeljile samo na ukazih, ampak na presoji in odgovornosti ljudi na terenu,« je dejal stotnik Angel Laharnar.

Zapis razgovora bo podrobno opisan v Dokumentu »ZAVZETJE SKLADIŠČA OROŽJA JLA NA ŠENTVIŠKI GORI 30.6.1991. V tem dokumentu je podrobno zapisan zapis iz pogovora 14.11.2025 v Tolmi

Dogodek na Šentviški Gori je ostal zgled mirnega in premišljenega ravnanja v času, ko so drugod po Sloveniji še vedno potekali spopadi. Mineva več kot tri desetletja od zavzetja skladišča JLA, a spomin nanj ostaja živ – kot dokaz, da je pogum največkrat tih in rojen iz odgovornosti.

Zapis pripravil: Silvo Hrovat, OZ VVS Gornje Posočje

Na razgovoru so sodelovali:
Darko Mavrič, Angel Laharnar, Karlo Laharnar, Milan Lapanja, Peter Drole, Aleksander Vončina, Vili Šafhalter, Silvo Hrovat, Rok Uršič, Viljem Krivec, Silvo Seljak, Vojko Štih, Branko Žele, Roman Medved, Dušan Komar in Iztok Uršič.

Foto  Dušan Komar